Občina Radeče

Vir: Rojc, Emil (ur.), 2008: Monografija Radeč. Radeče: Občina, str. 30-62.

Radeče od prvih omemb do II. svetovne vojne

Radeče imajo v zrcalu zgodovine zanimivo, bogato in viharno preteklost. O življenju v teh krajih pričajo že paleolitske najdbe iz pradavnine s koščenim in kamnitim orodjem (Njivice, prof. Srečko Brodar, 1934) ter znamenja rimske naselbine. Na čase rimskega imperija na naših tleh spominjata kamna, vzidana na župnijski cerkvi v Radečah, posvečena bogovoma Savusu in Adsalluti.

Zgodovinar Schönleben navaja, da se je rimska naselbina na tleh današnjih Radeč imenovala Praetorium Latovicorum. Rimljani so uredili naše reke za plovbo še zlasti v času cesarja Vespaziana (leta 79 p. n. št.) in v našem kraju postavili osrednje rimsko pristanišče za trgovino v Posavju in po Savinji naprej proti Celju.

Radeče se kot Razach prvič omenjajo leta 1297, kot trg pa leta 1338. Kraj je bil v deželno knežji posesti, ki je bila v tem obdobju v zastavi Celjskih grofov, za njimi pa raznih zakupnikov. Po uničenju gradu Žebnik so Radeče postale sedež takratnega gospostva. Leta 1535 so dobile nov grad, v letu 1563 se v kraju omenjata brod in mitnica, že leta 1589 pa tudi šola.

V srednjem veku so bili naši kraji poprišče spopadov za gospostvo grofov Celjskih, v katere je nemalokrat zaneslo tudi viteze Ostrovrharje z gradu Svibno. Iz zgodovinskih zapisov J. V. Valvasorja, Janka Orožna, Ivana Stoparja, Jožeta Koropca ter v novejšem imenitnem znanstveno-raziskovalnem delu dr. Dušana Kosa ˝Blesk zlate krone˝ (2003) razberemo, da sta bila v zgodnjem srednjem veku poleg gradu Ostrovrharjev na Svibnem pozidana tudi gradova Radeče in Žebnik nad Sopoto. Ti gradovi, vključno s Klausensteinsteinom nad Zidanim Mostom, so imeli pretežno obrambni značaj. Na gradu Žebnik je delovala tudi podružnica urada v graščini Širje.

Laško-trboveljsko-radeška pokrajina je bila največja med gospoščinami v sestavi takratne vojvodine Štajerske, s središčem fevdalne posesti in posebnim upravnim uradom v Laškem (1182).

Trg Radeče je bil, v bojih za zemljiško posest Celjskih, dokaj uničen. Kasneje v srednjem veku ga je močno razredčila še kuga (1576).

V zgodovini in še danes so Radeče poznane po vitezih Ostrovrharjih z gradu Svibno. Ti so verjetno kot bolj slabi gospodarji živeli v tesni navezi s Celjskimi grofi in jim dajali v fevd ali zastavo dele svojih posesti. Tudi vojskovali so se precejkrat v njihovih vrstah.

Poleg Svibnega so imeli svoje posesti tudi na Krasu, Dolenjskem, Gorenjskem, na Koroškem in pri Salzburgu. Konrad Ostrovrhar velja od okoli leta 1175 za začetnika vsaj petdeset znanih potomcev vse do 16. stoletja. Pri zelo bogatem Henriku drugemu Ostrovrharju je zaslediti, da je že leta 1242 posloval z lastnim pečatom.

Proti koncu 13. stoletja prvič zvemo za Radeče v povezavi s cerkvijo Sv. Ilije v Zidanem Mostu. Pri tej cerkvi je štajerski vojvoda Babenberžan Leopold VI. pri izlivu Savinje v Savo ukazal zgraditi zidani most, zavarovan s trdnjavo. Ta pridobitev je znatno vplivala tudi na mobilnost Ostrovrharjev na prostoru med Kranjsko in Savinjsko mejno grofijo.

Leta 1379 je postalo gospostvo Svibno last Celjskih grofov. Viljem III. Ostrovrhar – Svibenski je zapustil grad leta 1382. Albreht Habsburški pa je na Svibno vezane fevde podelil v upravljanje celjsko svibenskemu upravniku Henriku Rogaškemu.

Posebno mesto v zgodovinskem spominu ima nedvomno Vilijem Ostrovrhar, ki je imel tudi istoimenskega sina. Starejši Vilijem je padel v spopadih z vojvodo Majnhardom v bližini Grebinja na Koroškem, ko je hotel pomagati grofu Ulriku (1293).

Učeni vitez in kronist Otokar iz Gaala je podrobno opisal odločilno bitko med koroškim vojvodo Majnhardom in štajerskim Habsburžanom Albrehtom na eni strani ter grofom Ulrikom Vovberškim kot vodjem koroških upornikov na drugi strani bojnega polja (marca 1293).

V ozadju sporov in takratnih vojaških spopadov so bile seveda lastninske pravice oziroma prisvajanje fevdov. Ta okoliščina je zapečatila tudi usodo Starega gradu nad Radečami. Porušili so ga Celjani okrog leta 1440 z vojskovodjo Janom Vitovcem na čelu za časa grofa Friderika. Naslednji Vilijem Ostrovrhar je okoli 1372 izrazil svojo popolno zvestobo Celjskim. Postal naj bi služabnik plemenitega grofa Friderika I. in mu obljubil, da mu bo z gradom Svibno vedno na uslugo. Tudi svojega sina je grofom prepustil v varstvo.

Po zgodovinskih virih so Ostrovrharji ugasnili v razdobju dobrih dveh stoletij. A ostali so prisotni v mitih in legendah, v umetniških upodobitvah (akad. kipar Stojan Batič, Ostrovrhar z lepo Lejlo) pa tudi v današnjih pripovedih ljudi, ki žive pod razvalinami gradu gospodov Svibenskih. Tudi pesniku Francetu Prešernu so bili navdih za romantično epsko pesnitev Turjaška Rozamunda, kjer omenja viteza Ostrovrharja v ozadju bojev proti Turkom. Nadalje zasledimo Ostrovrharja v pripovedi bratov Grimm iz leta 1816 z naslovom ˝Der Scharfenberger und der Zwerg.˝ Kot osrednja osebnost nastopa Vilijem Ostrovrhar tudi v istoimenski drami Antona Medveda iz leta 1894.

Najbolj slikovito je gospode Svibenske okarakteriziral dr. Dušan Kos, ko je v knjigi Blesk zlate krone (str. 229) z doslej najbolj temeljitim in vsestranskim pristopom preučil celotno dobo Ostrovrharjev. Že v uvodu tega imenitnega dela lahko preberemo … ˝da je bil zanje, v 12. in 13. stoletju značilen življenjski slog: zabava, politično spletkarjenje, viteški ideali in oborožen boj.˝ Tudi spektakularna smrt, kakršna je doletela najbolj znanega Vilijema Ostrovrharja pod grebinskim gradom, je sodila k viteškemu dojemanju časti in rojevanju legend.

O njihovi drznosti in ošabnosti priča tudi naslednja zanimivost. Čeprav Svibenski niso bili kraljevskega rodu, so brez cesarjevega ali kraljevega dovoljenja svoj grb ozaljšali s krono, ne da bi podobo grba kakorkoli posnemali po drugih fevdalnih dinastijah.

Njihova rodbina je bila pomembna v političnem, gospodarskem in socialnem življenju, daleč prek meja današnje Slovenije. Grad Svibno sodi med prve prave srednjeveške gradove pri nas. Ko so Habsburžani prevzeli vsa gospostva grofov Celjskih, so na Svibno kar nekako pozabili. Leta 1397 so gospodje Svibenski zapustili grad, ki pa je pod različnimi upravitelji fevdalne posesti, zastavnimi lastniki deželnega kneza, živel še dalje. Slednji so vse bolj uporabljali graščino na Počakovem, kjer je bil tudi sedež deželnega sodišča. Ko je graščina na začetku 19. stoletja pogorela in so bile njene upravne in sodne funkcije prenesene v trg Radeče, je Svibno izgubilo še zadnja vidna znamenja svoje nekdanje veljave.

V nadaljevanju še bežen pogled na trg Radeče. Ta je lahko še bolje od trga Svibno, po tistem, ko je bil v letih 1221–24  zgrajen deželno knežji most v Zidanem Mostu izkoristil lego ob stičišču sopoške in savske struge, ob izhodu iz ozke doline proti Posavju.

Nasploh so mostovi v Zidanem Mostu pomembno vplivali na položaj in razvoj Radeč. Že omenjenega, iz leta 1224 je dal postaviti vojvoda Leopold Slavni, a ga je cesar Friderik III. v spopadih s Celjskimi grofi porušil.

V letih 1815–20  je bil na istem mestu zgrajen kamniti cestni most, ki služi svojemu namenu še danes. Zatem je bil v letu 1849 zgrajen ločni most čez Savinjo ter v letih 1920–30 še tretji betonski obokani most. Vsi skupaj so, vsak v svojem času odpirali vrata v svet tudi prebivalcem širšega radeškega območja.

Urad trga Radeče se je osamosvojil leta 1336. Prek Radeč so grofje Celjski obvladovali dobršen del poti po Savinji in Savi, od Celja do izliva Krke, kar je povzdignilo prometni položaj Radeč. Ko je bil porušen Zidani Most, se je promet spet bolj usmeril na Savo in Savinjo.

V trgu Radeče so imeli lokalni plemiči svoje hiše kar na Svibnem, zaradi omejitev s prostorom, ni bilo mogoče. Po smrti zadnjega Celjana Ulrika II. leta 1456 so Radeče prešle v deželnoknežjo last in bile podrejene Kranjski upravi. Večji razcvet so Radeče doživele v 16. stoletju, ko je bila v trgu sezidana nova graščina. Čeprav so je podjetni plemič Žiga Višnjegorski postavil že daljnega leta 1535, kljubuje času še danes. Zgrajena je bila mitnica, organiziran sedež deželnega sodišča, pričela je delovati prva šola, pozidani so bili Novi dvori na sedanjem Hotemežu. V začetku 17. stoletja postane cerkev Sv. Petra v Radečah samostojna župnija.

Po pričevanjih Janeza Vajkarda Valvasorja v Slavi vojvodine Kranjske, natisnjeni v 500 izvodih v letu 1689, v Nürnbergu, je v Radečah krajše obdobje prebival tudi kasnejši oče slovenske besede Primož Trubar (Katekizem, Abecednik, Cerkvena ordninga) Valvasor Trubarjevih knjig sicer ni videl, je pa globoko doumel njihovo poslanstvo, njihovo nacionalno, socialno in kulturno sporočilo.

V Radečah je domnevno Primož Trubar prebival v času študija na Dunaju in Gradcu. S sredstvi za preživljanje in potrebnih denarjem pa ga je bila, po ukazu tržaškega škofa Petra Bonoma, dolžna oskrbovati bližnja župnija Loka pri Zidanem Mostu. To mu je leta 1527 omogočilo vpis na dunajsko bogoslovno fakulteto. Ko ga je škof Bonomo posvetil, je v letu 1530 nastopil službo v župniji Laško. Kot razgledan in prosvetljen mlad duhovnik, nasproten poudarjanju zunanjih pobožnosti, romanjem, zidanju novih cerkva in darovanjem v pobožne namene, se je že v Loki sprl z župljani, ki so hoteli, iz strahu pred kugo, pozidati troje podružničnih cerkva. V letu 1535 je postal slovenski stolni pridigar v Ljubljani, kjer je že delovala cerkvenim reformam naklonjena močna skupina duhovnikov. Primož Trubar se je že dosti pred tem navzel duha Lutrovih tez, njegovega pojmovanja evangelija, ki je razglašal možnost človekovega zveličanja brez posrednikov, čudežev in darov za odpustke.

Ko je Ferdinand Ogrski v Budimu razglasil Lutrov nauk za krivoverskega, so se za Trubarja pričeli težki časi. Kmalu je bil ob službo in moral leta 1547 prvič bežati na nemško. Za to nemilost je bil posebej ˝zaslužen˝ ljubljanski škof Urban, ki je Trubarja zatožil deželnemu knezu. Taka usoda se mu je ponovila še dvakrat, le preganjalci so bili drugi. In to navkljub vseskozi močni podpori  takratnih deželnih stanov. Tako so vsa Trubarjeva dela v slovenskem jeziku nastala v obdobjih njegovih službovanj v Nemčiji.

Človeško globoko prizadetemu nad usodo njegovih knjig, doma preganjanemu in večkrat ogroženemu očetu slovenske besede, je ugasnilo življenje 1586 v Deredingenu blizu Tübingena.

Tudi v Radečah sta Lutrov nauk in njegova razlaga evangelija našla precej privržencev. Zato je v času protireformacije dal deželni knez (1574) izgnati tudi radeškega evangelističnega pridigarja in dva njegova predikanta. Radečani so bili celo tako naklonjeni evangelistični veri, da so se ob neki priliki celo fizično lotili katoliškega vikarja Daniela Sladeta, za kar so bili ostro kaznovani z zaporom na Deželnem glavarstvu v Ljubljani. Na vladarjev ukaz je radeški luteranski pridigar Janez Kočevar doživel zaplembo premoženja in moral leta 1584 zapustiti kraj.

Kako moteča je bila svobodomiselnost takratnih Radečanov pove tudi posebni, njim namenjeni ukaz nadvojvode Karla Austrijskega, da ˝ne smejo romati za preganjanimi in na plemiških posestvih se mudečimi pridigarji ter poslušati njihov nauk!˝

Teh nekaj vrstic o pokončnem in v prihodnost Slovencev zazrtem možu, utemeljitelju našega književnega jezika in s tem našega naroda, njegove kulturne identitete in narodne zavesti Primožu Trubarju, smo zapisali v njegovem jubilejnem letu – 500-letnici rojstva, v zahvalo in ponos njegovih dedičev. Danes nas nanj, med drugim, spominja tudi ˝Trubarjev grič˝, nedaleč od sotočja Savinje in Save, pri Zidanem Mostu. Po ljudskem izročilu naj bi na njem Trubar oznanjal Lutrov nauk in vnašal nove vrednote v versko življenje ljudi. V bližnji Loki pa njegov doprsni kip v bronu odstira dušo enega največjih velmož slovenstva.

Trubarjevemu času pri nas so sledila nič manj nemirna obdobja. Tudi širše radeško območje so oplazili kmečki upori. Kmečki vojskovodja Ilija Gregorič je poslal iz Vidma leta 1537 svojega sla k radeškim podložnikom z naročilom, da priskrbe hrano za upornike in preprečijo beg domačega in semkaj pribeglega sevniškega mitničarja. Oskrbniku gradu, ki se je pripravljal na odpor puntarjev, je uspelo zbrati le slabo desetino tržanov. Vsi drugi so se pridružili puntarjem.  Tudi ta zgodba pritrjuje svobodoljubnosti naših prednikov.

V trgu Radeče je bil konec 16. stoletja sedež rudarske družbe, ki je v okolici iskala zlato ter kopala bakrovo in železovo rudo. Z dovoljenjem deželnoknežjega vladarja je Jurij Gaisweger iskal železovo rudo na žebniškem in svibenskem zemljiškem gospostvu. Zaradi tega so tamkajšnji gozdovi utrpeli veliko opustošenje. Bakrovo in železovo rudo so pretovarjali na čolne na Savi.

Zanimivo je tudi zgodovinsko pričevanje, zapustil nam ga je znani radeški zgodovinar prof. Stanko Majes, da so se Radeče v času Napoleona znašle na sami državni meji med avstrijskim in francoskim cesarstvom, zaznamovanim pri nas z Ilirskimi provincami.

Narodni muzej v Ljubljani še hrani carinsko tablo iz tega časa. Znana je pritožba prebivalca iz Širja, ki izraža bojazen, da jim, ko gredo k maši v Radeče, Francozi ne bi kaj zaplenili.

Znova torej zgodovinski utrinek, ki potrjuje, da so vsa prelomna obdobja zgodovine pustila sledi na našem območju. Tudi to kaže pripisati izjemnemu geografskemu položaju Radeč in pomembni vlogi reke Save pri tem.

Svoj hitrejši razvoj je trg Radeče doživel v 18. in 19. stoletju. Leta 1816 je bila zgrajena cesta Rimske Toplice – Zidani Most ob toku Savinje. Ta je bila kasneje podaljšana do Loke. Spodbudno na razvoj Radeč sta delovala tudi izgradnja mostu čez Savinjo za Južno železnico ter nadaljevanje te do Ljubljane in Trsta (1857).

Leta 1925 je bil trg Radeče povzdignjen v mesto, kar mu je prineslo več avtonomije in z njo tudi pravic v gospodarskem in upravnem pogledu.

Kot mesto z zanimivo in pomembno preteklostjo so Radeče koncem 19. stoletja dobile tudi svoj mestni grb. Podatki o njegovem izvoru so bili uničeni ob požaru arhiva Notranjega ministrstva Avstrije na Dunaju v letu 1927. Grb predstavlja modro polje z zlatim baročnim okvirjem in krono s petimi roglji. Na modri podlagi je postavljenih pet belih polj s črnimi pikami. O pomenu slednjih obstajajo različna mnenja ter razlage. Ker nobena ni zgodovinsko preverjena, se jim raje izognimo. Od svoje ponovne ustanovitve uporablja ta grb na zastavi in ob drugih priložnostnih upodobitvah današnja Občina Radeče.
Dogajanju v mestu Radeče med obema vojnama ter v usodnem času II. svetovne vojne namenjamo dolžno pozornost v nadaljevanju utrinkov iz naše preteklosti.

 

Delež Radeč v narodnoosvobodilnem boju, izgnanci in žrtve upora

Delež Radečanov in okoličanov v narodno-osvobodilnem boju zasluži dolžno pozornost, hvaležnost in trajni spomin. Druga svetovna vojna je bila zares prva totalna vojna, ki je prizadela naše celotno prebivalstvo. Bila je največje zlo, ki se je kdajkoli zgrnilo nad našimi griči in ravnicami. Slovenijo so okupatorji skrčili na eno tretjino nekdanjega ozemlja, kjer se je še govorilo slovensko.

Osvetlimo najprej, vsaj delno, vseljudski odpor na naših tleh, njegove prve žrtve in se spomnimo trpljenja številnih družin iz radeškega območja v izgnanstvu. V trajnem spominu domoljubnih Radečanov ostajajo Milan Majcen, narodni heroj, Milan Kos in Marjan Nemec. Slednji je bil ustreljen avgusta 1941 v Miklavžu na Dravskem polju. Njegovo ime s ponosom nosi naša šola. Prvim žrtvam so sledile nove aretacije in sankcije. Dvanajst domačinov je bilo poslanih v koncentracijsko taborišče Mathausen, med njimi: Vlado Simončič, Ivan Zahrastnik, Tone Sotlar, Lojze Sotlar, Milan Kos, Ferči Miler, Slavko Lindič, Vilko Nemec, Slavko Kamnikar, Henrik Sotlar, Franc Blaj in Milan Oblak. V tem taborišču je umrl Milan Kos, ostali so bili v amnestiji leta 1942, ob priključitvi Štajerske nemškemu rajhu, izpuščeni.

Kot ena prvih uredb zasedbenih oblasti je bila zaplemba in uničenje vseh slovenskih knjig, da bi tako prizadeli slovensko kulturno identiteto pri njenih koreninah. Mnoge radeške družine in posamezniki te uredbe niso spoštovali. Usodo zaplenjenih knjig, namenjenih za mletje v Papirnici, je z velikim pogumom in domoljubjem reševal papirniški mojster Alojz Petelinc. Knjige je skrbno izbiral in jih izročal v hrambo zanesljivim posameznikom.

Raznarodovanje okupatorja je vodilo v izseljevanje in izgon naprednih družin ter zaplembo njihovega premoženja. Pritisk se je stopnjeval, nanj so Radečani odgovorili z ustanovitvijo Odbora Osvobodilne fronte v avgustu 1943. Sestavljali so ga: Vilko Nemec, Mirko Simončič, Erno Brezjan, Jože Istenič, Jože Ocepek in Slavko Lindič. Ko so bili s strani kočevskega Nemca izdani, so trije pobegnili v partizane, tisti, ki se aretacijam niso uspeli izogniti, Mirko Simončič, Erno Brezjan, Jože Istenič, Franc Titovšek, Rado Podlesnik, Jože Zahrastnik, Jože Ocepek in Česen iz Zidanega Mosta pa so bili ustreljeni junija 1944 pri Framu.

Ko je septembra leta 1943 kapitulirala nemška zaveznica Italija, so se naši kraji srečali s prvimi večjimi partizanskimi enotami. Tako sta oktobra tega leta Gubčeva in Cankarjeva brigada napadli Svibno. Partizani so ostali tu vse do prihoda SS divizije iz Celja, ki je s topovsko baterijo na Jagnjenici tolkla po zapuščenih partizanskih položajih.

Za partizansko gibanje je bilo pomembno delovanje kurirske postaje TV 5 a, odgovorne za prenos pošte med Štajersko in Dolenjsko. Na tej postaji so med drugimi delovali: Marjan Urankar, Peter Rossi, Stane Lindič, Janko Trošt, Zdravko Jan, Mici Kramžar in Minka Dornik. Peter Rossi je bil po eni vrnitvi s poti zajet pri starših na Močilnem in kot talec februarja 1945, še kot mladoleten, obešen na Frankolovem.

O pogumu naših borcev NOB pričajo mnoge diverzantske akcije. Na eni teh, sta v marcu 1944, Vilko Nemec in Slavko Lindič minirala progo Zidani Most – Breg in povzročila iztirjenje vlaka. V noči med 2. in 3. junijem tega leta sta Gubčeva in Cankarjeva brigada izvedli napad na Tovarno papirja Piatnik.

Že skoraj na pragu svobode, ko je bil zlom nacistične Nemčije že na obzorju, so marca 1945 okupatorji zagrešili pri nas še en okruten zločin. Na Zupančičevem travniku pod radeškim pokopališčem so ustrelili sedemnajst talcev.

Podobna usoda kot prej omenjene slovenske knjige, je doletela tudi priljubljenega narodno zavednega učitelja Ivana Pečnika, ki so ga SS-ovci v začetku maja 1945 ubili iz zasede. Cinizem posebne vrste je bil, da mu je ob slovesu govoril sedmi okupacijski župan radeške občine.

Sestavni del vojaškega udejstvovanja so bili tudi pogosti bombni napadi na Zidani Most z veliko žrtvami in materialno škodo. Med drugimi sta bila porušena Juvančičev hotel in most proti Zagrebu.

Nemška kapitulacija je prinesla v Radeče nepopisno zmedo. Nemške, ustaške in druge kvizlinške enote so hotele čim prej priti v Avstrijo in Nemčijo. Povsod je bilo raztreseno orožje, strelivo in vojaška tehnika. V Radeče je prišla preko Brunka in Dobrave III. Črnogorska brigada. O njeni prisotnosti še danes priča napis na Podvinčevi vili, kjer je bil nameščen njen štab. Nemški ujetniki so ostali na Hotemežu v Marijinem dvoru in delali pri obnovi železniškega mostu v Zidanem Mostu.

Naši izgnanci so se pričeli vračati na svoje domove šele avgusta, največ pa septembra 1945. V spomin nanje praznujejo Radeče vsako leto ta čas svoj občinski praznik.

Slovensko prebivalstvo ni bilo prizadeto le zaradi vojnih operacij in žrtev odpora, temveč je trpelo tudi zaradi raznarodovalne politike nemškega okupatorja pri nas. Res da ni šlo za fizično uničenje, kot je bil primer z Židi, šlo pa je za izkoreninjenje celotnega naroda kot etnije z množičnim izgonom in hitrim ponemčenjem tistih, ki bi še nekaj časa ostali doma.

Iz naših krajev je bil izgnan vsak tretji prebivalec. V brošuri o izgnancih, izdani leta 1995, beležimo 935 izgnanih oseb, tem je potrebno dodati še preko trideset poslanih na prisilno delo v Avstrijo in dvajset oseb, ki so se izognile izgonu s prebegom v druga območja. Najštevilčnejši izgon je potekal od 6. do 8. decembra 1941 in kasneje do 19. junija 1942.

Prebivalstvo je bilo o izgonu obveščeno z javnimi razglasi in osebnimi obvestili o dovoljeni prtljagi, 25 kg na osebo in denarju, do 24 RM. Uradniki so sestavili tudi protokole o zapuščenem premoženju s pretvezo, da bo to v novem okolju nadoknadeno. V resnici pa so bili to le brezvredni papirji in zgolj žalosten spomin. Postopek izseljevanja je bil izveden tako, da so bili izgnanci neposredno pred izgonom obveščeni o odhodu v zbirni center Raichenburg – Brestanica. Tam so prispele popisali, označili in namestili v grajske hleve, kjer so čakali na primerne transportne možnosti za Nemčijo.

Transporti v Nemčijo so se vrstili zelo intenzivno. Cilj njihovega potovanja so bili različni kraji v Nemčiji. Tu so izseljence namestili v začasne objekte, kasneje pa dodelili različnim delodajalcem kot ceneno delovno silo. Včasih je to izgledalo kot trgovina s sužnji, ko so lastniki nemških posestev lahko izbirali delavce za delo v hlevih, gozdovih in na poljih. Nekaj bolj organizirano je bilo delo v tovarnah in pri javnih službah. Po do sedaj znanih podatkih je bila najštevilčnejša skupina Radečanov in okoličanov v kraju Sv. Peter v bližini Freiburga, kjer je v prostorih izpraznjenega samostana živelo preko 180 naših rojakov in kjer jih sedem počiva na tamkajšnjem pokopališču.

Posebno skupino predstavljajo zajeti udeleženci NOB in njihovi sorodniki v odporu. Ti so bili brez izjeme likvidirani že v domovini, ali pa so bili poslani v koncentracijska taborišča: Dachau, Auschwitz, Mathausen, Rawensbrück, Buchenwald … Znano je, da je Janez Perenič v taborišču Buchenwald izdajal glasilo ˝Naš glas˝, v katerem se je pod nekatere članke podpisoval kot Radečan. Z njim so sodelovali mnogi znani slovenski intelektualci in kulturniki kot pesnik Lojze Krakar, publicist dr. Dušan Kermauner in znani sociolog iz Zagreba dr. Rudi Supek. Janez Perenič, po poklicu učitelj, je s to svojo dejavnostjo pokazal svojo veliko domoljubno pripadnost Radečam in svojemu narodu.

 

Radeško gospodarstvo pred in med svetovnima vojnama (1900–1945)

Na razvoj gospodarsko-obrtnih dejavnosti Radeč sta še posebej vplivala dva dejavnika. Prvi je bil energetski potencial Sopote ter vodne poti po Savi, drugi pa graditev prometnic v smeri Ljubljane, Savinjske doline in Posavja.

Veliko obrtnih dejavnosti je bilo vezanih na Sopoto v njeni soteski, še posebej mlinov, žag in kovačij. Vodno kolo je poganjalo preko dvajset mlinov in petnajst žag. V samih Radečah so med obema vojnama delovali: Krežetov, Laznikov, Rozmanov, Uhanov in Polančev mlin. Na Jagnjenici, na Glažutnici so med drugim mleli: Falentov, Poljčev, Šantovčev in Vozljev mlin. V Zagradu, na Sopoti, sta bila Smergutov in Razperški mlin, na Svibnem pa Podloški in Kamnikarjev mlin. Proti gornjemu toku Sopote je delovalo še šest mlinov, med njimi Brloški in Zajčev.

Za tedaj prevladujoča kmetijska gospodarstva na radeškem območju so veliko pomenile manjše kovačije. Na njih so popravljali vozove, ostrili pluge, kovali orodja in podkovali konje. Poznani obrtnik – kovač je bil Martin Župevc na Jagnjenici, ki je gojil kovaško obrt tudi še daleč v povojni čas. Še danes delujoča je Dornikova kovačija oz. fužina, prav tako na Jagnjenici, s častitljivo, čez štiristoletno tradicijo. V samih Radečah pa je deloval kovaški mojster Leopold Debelak, daleč naokrog poznan po izvrstnem podkovanju konj. Danes je širom Slovenije poznan Martin Oblak s Svibnega kot mojster umetnega kovaštva. Med drugim ga ne zaustavi niti zahtevna izdelava replik viteških oklepov in različnega srednjeveškega orožja.

Kovaška dejavnost seveda ni mogla brez oglja. Oglarji na Magolniku in Jatni so dobro obvladali zahtevno tehnologijo postavitve kope in ˝kuhanja˝ oglja. Najraje so jih postavljali ob tekoči vodi zaradi možnosti gašenja ob morebitnem vžigu. Največjo kopo za deset ton oglja so žgali okrog štiri tedne, zanjo pa so potrebovali 100 m3 bukovih, gabrovih in kostanjevih polen. Oglje so z vozovi prepeljali do Zidanega Mosta, od tam pa po železnici v večja slovenska mesta.

V Radečah in okolici so bili tedaj že prisotni znaki vstopanja v industrijsko družbo. Pri tem je prednjačila Tovarna papirja na Njivicah, ustanovljena leta 1745 na prostoru ob Sopoti, kjer je okrog leta 1588 delovala fužina Jurija Gaispergerja. Postopoma je prevzemala vlogo najpomembnejšega gibala gospodarskega življenja na radeškem območju. Med I. in II. svetovno vojno je bila tovarna v lasti družine Piatnik z Dunaja. V času II. svetovne vojne so njen potencial intenzivno koristili Nemci, kar ni bilo nepoznano zaveznikom. Anglo-ameriško letalstvo je takrat nemški Papirnici pogosto stregla po življenju, a neuspešno.

Vojno vihro je tovarna do leta 1944 preživela v zavetrju ozke soteske pod vznožjem Žebnika in Jelovega.

Zaradi pomena, ki ga je v gospodarskem razvoju radeškega območja vseskozi imela tovarna papirja, ta nedvomno zasluži nekoliko podrobnejši vpogled v njeno zanimivo zgodovino. Že omenjeno letnico njenega nastanka, med drugim potrjuje podatek iz knjige izdatkov Mestnega magistrata v Ljubljani, da so januarja 1746 kupili pet rizmov (ena rizma je 480 pol) papirja, od mlina za papir v Radečah.

Takratni vodja papirnega mlina Andrej Müller naj bi veljal za zelo sposobnega papirničarja tistega časa. Proizvajal naj bi veliki, srednji in mali poštni papir, prav tak konceptni papir, ovojni papir, pivnike ter lepenko. Izdelovalec je uporabljal že različne vodne znake. Eden njih je imel sredi pole poštni rog ter grb radeških graščakov Mordaxov. O Papirnici naj bi obstajal zapis tudi v kroniki laške dekanije, kjer je Janez Gajšnik, mimogrede ob opisu cerkve Sv. Pankraca na Žebniku še omenil: ˝Hudournik, ki izvira na meji gospostva Svibno, poganja tudi kolo Papirnice …˝. Še bolj verodostojno sporočilo je na željo kranjskih oblasti izdelal pater Gabriel Gruber. Ta je v obiskanem radeškem papirnem mlinu videl kamnite zaboje, v katerih so se razkrajale cunje. Te so sekali na tnalu. Mlin je pogosto stal zaradi nizkega vodostaja Sopote ali pa so žage in mlini nad njim, zaradi svojih potreb, zaprli vodo.

Za izdelavo papirne kaše je papirničar Müller uporabljal preluknjane deske, ki jo je sukal po brenti s snovjo. Ker je bilo težko priti do cunj kot osnovne surovine, je pomagala oblast z ustanovitvijo posebnih zbiralnic oz. skladišč zanje. Iz teh skladišč so lahko tudi drugi papirni mlini, npr. tisti v Žuženberku, kupovali cunje po 1 goldinar in 25 krajcerjev za cent.

Po kupni pogodbi iz leta 1786 je postala lastnica radeške Papirnice Marija Magdalena von Amigoni, deset let zatem pa jo je kupil Anton Plušk, ki ga je nasledil sin. Leta 1809 so tudi v kraje ob Savi in Sopoti prodrli francoski vojaki z ustanovitvijo Ilirskih provinc. Iz tega časa žal ni podatkov o usodi papirnega mlina na Njivicah.

Zgodovina radeške Papirnice se nadaljuje v 19. stoletju, ko je oblast znova prevzela avstro-ogrska monarhija. Papirni mlin je njegov lastnik Anton Plušk ml., ki je bil tudi navigacijski komisar v Radečah leta 1816 prodal Tomažu Tanzarju. Ta se je lotil temeljite obnove Papirnice. Leta 1819 sta Papirnico kupila brata Jurij in Karel Tanzer. Prvi je imel tedaj tudi tiskarno v Gradcu. Najprej sta poravnala dolgove do upnikov.

Papirnica je tedaj dobila zidano gospodarsko poslopje s šestimi sobami za zaposlene, kuhinjo, vinsko klet in veliko zbiralno dvorano s sušilnimi napravami, ob poslopju pa še hleve in druge pomožne prostore.

Tehnično novost sta predstavljala dva kovinska ˝holandska mlina˝, ki sta nadomestila zamudno ročno sekljanje cunj s hitrejšim mehaničnim cefranjem, s posebnimi noži v svoji notranjosti.

Za Tanzerji je prešla Papirnica leta 1836 v roke zakupnika Janeza Pothorna. Tovarniški direktor je postal Jožef Zdolšek, papirni mojster je bil Franc Höfler, delavec pri izdelavi papirja pa Ignac Gril. Novi lastnik je poskrbel tudi za različne vodne znake na grobem in na finejšem papirju.

Težka preizkušnja za radeško Papirnico je nastopila, ko je v Vevčah v tem času že stekla strojna izdelava papirja. Da so se težave samo kopičile, je poskrbelo še leta 1844 razdivjano hudo neurje po dolini Sopote, ko je voda zalila papirnico in tudi Pothornovo graščino. Ko je leta 1848 stekla železniška proga mimo Zidanega Mosta do Ljubljane, je to Papirnici prineslo še dodatno težavo, omogočilo je cenejši uvoz papirja od drugod.

Ker ni bilo veliko zaslužka, so leta 1851 papirnico prodali Filipu Jakobu Prodniku, zakupniku graščine Pišeče na Bizeljskem, a tudi ta ni zmogel sanacije in napredka papirnice. Zato jo je leta 1878 kupil delničar vevške papirnice, znani podjetnik Valentin Krisper in jo povsem obnovil. Zavedal se je potrebe po modernizaciji tovarne. Na Dunaju je kupil prvi papirni stroj, ki je omogočal izdelovanje finega dokumentnega papirja za razne listine. Izvažali so ga družbi Piatnik na Dunaj. Leta 1898 so zgradili cunjarno, zgradbo, ki se je do današnjih dni drži oznaka ˝capfabrika˝. Valentin Krisper je ob Sopoti pri Papirnici zgradil tudi novo stanovanjsko poslopje za svoje sodelavce. Ljudje so se ga spominjali kot zelo socialnega človeka, ki je znal poskrbeti za dobro razumevanje med delavci.

Ko so leta 1907 odkupili Papirnico v zelo dobrem stanju Ferdinand, Adolf in Rudolf Piatnik z Dunaja, je ob tem dogodku Valentin Krisper podaril vsakemu delavcu cekin, sam pa ostal upravnik tovarne vse do smrti.

Lastniki tovarne so tudi nadaljnje obdobje, tako med prvo svetovno vojno, kot v skupni državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, ostali isti. Z raznimi prezidavami so spreminjali podobo podjetja. A delavcem razmere v tovarni niso bile naklonjene, še posebej pa v hudi zimi leta 1928–1929. Skušali so si izboriti nekatere osnovne pravice, na kar Piatniki niso radi pristajali. Leta 1935 je prišel v Radeče inž. Viktor Piatnik, uvedel delo na akord, delavke, ki ga niso zmogle, pa je upokojil. Izdelal je načrte za drugi papirni stroj in ga leta 1939 obnovil za izdelavo še boljših papirjev in kartonov. Z obema papirnima strojema so v ugodnih razmerah dosegali proizvodnjo 25 ton papirja dnevno.

Med nemško okupacijo je podjetje nadaljevalo z delom, večina papirniških delavcev se je vključila že leta 1942 v krajevni odbor Osvobodilne fronte. Po njihovi zaslugi je na dobro organiziran način ˝izhlapelo˝ iz tovarne veliko papirja za potrebe NOB. Vilko Nemec je v hiši Avgusta Žepka organiziral skrbno varovano skladišče tega papirja. Po požigu tovarne leta 1944 so se upravni prostori Papirnice preselili v Radeče, najprej v Hmeljevo in potem v Krisperjevo hišo, kjer so ostali do konca vojne.

Po vojni je Tovarna papirja krenila v nagel razvoj novih papirnih tehnologij, ki so ji odpirale jugoslovanske ter kasneje tudi afriške in druge trge. Takšen razvojni zasuk gre pripisati usposabljanju lastnih strokovnih kadrov, specialistov za vrednostne papirje ter modremu vodenju dolgoletnega direktorja in papirniškega strokovnjaka Staneta Koselja. Njegovo razvojno usmeritev je z velikimi naložbami v razvoj tehnologije in novimi menedžerskimi pristopi v podjetju zavzeto nadaljeval direktor Janez Zahrastnik. Danes je tovarna v zasebni lasti in uspešno nadaljuje razvojne usmeritve obeh predhodnih direktorjev.

Cementarno v Zidanem Mostu je leta 1857 zgradil Franc Sartori. Medtem ko so dotakratne cementarne na Slovenskem izdelovale t. i. romanski cement iz glinastega laporja, so v Zidanem Mostu pričeli z izdelavo portland cementa, z mletjem klinkerja. Obratovati je prenehala 1927. leta, ponovno pa obudila proizvodnjo po II. svetovni vojni. Danes, v sestavi cementarne Lafarge v Trbovljah, proizvaja apnenčevo moko, potrebno v kmetijstvu.

Med obema vojnama so na področju Radeč delovala še manjša podjetja,  Tovarna za izdelavo kož, lastnika Aleksandra Podvinca, kasneje je tam delovala Tovarna lesnih izdelkov v lasti več družabnikov ter elektrarna Ledinšek, kot podjetje za oskrbo radeških gospodinjstev z  električno energijo. V Zidanem Mostu pa je delovala oljarna.

Po II. svetovni vojni so nadaljevali z delom obrati tovarne lesenih pet Peta Radeče, kasnejše lesno predelovalno podjetje Sopota, podjetje za izdelavo gradbenih materialov Izolit, kovinarsko lesni obrat Metalles, Mlekarna Radeče s proizvodnjo sirov ter obrtne delavnice v okviru Prevzgojnega doma Hotemež. Tem proizvodnim in obrtnim dejavnostim sta se kasneje pridružila še obrat hrastniške Tovarne kemičnih izdelkov ter tekstilna konfekcija Kora. Delovali sta še krojaška in šiviljska zadruga, ki sta jo vodila Franc Pižmoht in Jožica Debelak.

Kraj, ki se je želel razvijati, je moral misliti tudi na zagotavljanje električne energije. Radeče nudijo svojevrsten primer v razvoju elektrifikacije v Sloveniji. Tu je namreč dunajsko podjetje Siemens na Sopoti, na lastne stroške, zgradilo manjšo hidroelektrarno za krajevno omrežje. Očitno z namenom, da bi na tem primeru prišla do referenc in naročil za elektrifikacijo Zasavja.

Po izjavi še živečega sodobnika Josipa Ravnikarja na Njivicah, v bližini elektrarne, naj bi bila prava letnica njenega zagona leto 1902. Tri leta kasneje pa je podjetje Siemens postavilo manjši dinamo na vodni pogon; služil je predvsem za razsvetljavo Tovarne za dokumentni in kartni papir ˝Bratje Piatnik˝. Za njene potrebe je dunajski Siemens zgradil še dve HE in postavil tudi rezervni parni stroj.

Z eno od elektrarn v Radečah je upravljal Siemensov uslužbenec, domačin Ledinšek in zagotavljal razsvetljavo bivališč Radečanov z napetostjo 110 V. A ker je njegov delodajalec že slutil izid I. svetovne vojne, mu je elektrarno z omrežjem vred leta 1917 prodal. Kako vzorno je novi lastnik Ledinšek vodil administracijo elektrarne, priča nedavno najdena knjiga radeških uporabnikov, s točno evidenco porabe in plačil. Leta 1931 se je v Radečah pojavil nov dobavitelj elektrike J. Ravnikar. S postavitvijo daljnovodov se je pričela pospešena elektrifikacija Dolenjske in Zasavja. Med vojno, v letu 1941 je bil pri domovanju Peničevih zgrajen transformator moči 50 kVA za Radeče in okolico, ki deluje še danes.

Med že omenjenimi obrtmi ne smemo zaobiti mizarske delavnice Ferdinanda Laznika, ki je začel v letu 1913 s splošnim kolarstvom, v letu 1958 pa je delavnico prevzel sin Janko in se posvetil izdelavi kmetijskih strojev, npr. sadnih mlinov, mlinov za mletje grozdja, žitnih mlinov na električni pogon, vrtnega orodja in drugega. Zanimivo je, da se je lotil tudi izdelave za tisti čas zelo kakovostnih smuči, za kar ga je kot vodilnega delavca TVD Partizan Radeče naprosilo to društvo, da bi bil zimskih radosti deležen tudi radeški naraščaj. To je bil za tisti čas izjemen podvig tega mojstra, ki je smuči krivil še na vročo paro.

Poznani sta bili tudi mizarstvo Franca Gospodariča, usmerjeno v izdelovanje stavbnega in kuhinjskega pohištva, ter delavnica mizarskega mojstra Viktorja Vrankarja.

Pred II. svetovno vojno sta bila v Radečah poleg obrti, dejavna tudi gostinstvo in trgovina. Med slednjimi sta bili zlasti poznani Nachbarjeva trgovina, današnja Železnina, in trgovina z mešanim blagom Antona Kosa. Prvi, g. Nachbar je veliko sodeloval z NOB in pomagal oskrbovati partizane. Iz trgovske družine Kosovih pa je izšel Milan Kos, katerega mlado življenje se je izteklo v koncentracijskem taborišču Mauthausen.

Na Jagnjenici je delovala trgovina Dominika Baua, ki je prav tako zalagala z živili partizanske postojanke v območju Jatne.

In še ena zanimivost. Radeče so do druge svetovne vojne imele, in zatem nikoli več, svojo kavarno, ki jo je vodila gospa Berta Pešec. V njej so se zbirali napredni Radečani, po večini iz vrst Sokola, ki jih je družil nacionalno zavedni odnos do domovine. Bila je tudi žarišče kulturnega snovanja v kraju.