PRISOTNOST RJAVEGA MEDVEDA V LOVIŠČU LOVSKE DRUŽINE  RADEČE

Na območju Čimernega in Jatne se je v zadnjem času opazila prisotnost rjavega medveda. O prisotnosti smo takoj obvestili Zavod za gozdove Slovenije, ki je opravil ogled območja in predlagal rešitve.

Medved je največji predstavnik velikih zveri v Evropi. Do 18. stoletja je bil rjavi medved na ozemlju današnje Slovenije široko razširjen. Nato je človek njegovo populacijo številčno zelo zmanjšal zaradi krčenja gozdov, intenzivne kmetijske rabe, pretiranega lova in sistematičnega iztrebljanja vseh treh vrst velikih zveri – poleg medveda še volka in risa. Življenjsko okolje medveda je skrčil predvsem na ravninskih, za kmetovanje ugodnejših področjih. Na začetku prejšnjega stoletja je v Sloveniji živelo le od 30 do 40 medvedov. Šele v drugi polovici prejšnjega stoletja se je število medvedov začelo povečevati zaradi upravljanja, ki je sledilo naravovarstvenim merilom in usmeritvam. Danes ocenjujemo, da pri nas živi okoli 1200 rjavih medvedov.

Življenjsko okolje medvedov je veliko in ni  pretirano teritorialen, življenjsko okolje samic je veliko do 100 km², samcev nekajkrat več. Medved je vsejed in v celem letu predstavlja hrana rastlinskega izvora od 70 do 85 odstotkov njegove celotne prehrane, hrana živalskega izvora pa le od 15 do 30 odstotkov. Žive živali pleni le priložnostno. Tako je njegov jedilnik sestavljen glede na možnost izbire hrane, kar je povezano predvsem z letnimi časi.

Medved v človeku ne vidi plena in zato človeka nikoli namenoma ne zalezuje oziroma lovi za svojo prehrano. Medved ima izredno dobro razvita čutila, predvsem sluh in voh, dosti slabše pa vidi. Zelo težko ga presenetimo in se mu neopazno približamo na krajšo razdaljo.

Medved se pri srečanju s človekom počuti predvsem ogroženega in se želi tej grožnji čimprej umakniti. Lahko bi rekli, da se počuti enako, kot se počuti človek pri srečanju z medvedom. Zato je priporočljivo, da se človek ob srečanju z medvedom in še zlasti z medvedko z mladiči ne vede kot napadalec ter ne prekorači kritične tolerančne razdalje. Videz napadalca dajejo človeku predvsem sunkoviti in hitri gibi.

ČE MEDVEDA NE ŽELIMO SREČATI,

nase opozorimo z zvokom (z govorjenjem, petjem ali kdaj pa kdaj udarimo s palico ob drevo, oz. z glasno hojo…). V tem primeru smo nedvomno storili vse potrebno, da smo pravočasno “obvestili” medveda o svoji prisotnosti. Medved in medvedka z mladiči se bodo takemu hrupu kar najhitreje umaknili, tako da jih povzročitelj hrupa zagotovo ne bo srečal. Opozarjanje medveda na naš prihod s hrupom je zlasti priporočljivo, če prečkamo kraje, kjer se medved rad pogosto zadržuje. Večja verjetnost je, da bomo medveda srečali, če prečkamo gosto porasla področja z goščo ali pa se zadržujemo v gozdu v času mraka ali noči. V temi je poleg zvoka uspešen “opozorilni znak” tudi močna baterijska svetilka, s katero je mogoče svetlobni snop usmeriti na večjo razdaljo. Ob sprehodih v naravi s pasjimi ljubljenčki le-te vedno vodimo na povodcu, saj lahko ob prostem tekanju naletijo na medveda ter ga pripeljejo neposredno do človeka.

ČE PA ŽE SREČAMO MEDVEDA ALI MEDVEDKO Z MLADIČI,

je treba predvsem ohraniti mirnost in jasen premislek. Najbolje je, da pri tem nepremično obstojimo oziroma se počasi zadenjsko umaknemo. Predvsem pa BREZ PANIKE! Zavedati se moramo, da imamo opravka z bitjem, ki ni napadalno, če se ne počuti ogroženega. Zato mu z neprimernim ravnanjem ne smemo dati povoda za napad. Obenem moramo vedeti, da imamo pred seboj silaka, ki se lahko v skoku požene kar nekaj metrov daleč in teče s hitrostjo do 50 kilometrov na uro. Medved lahko tudi najboljšega tekača igraje ujame na ravni površini ali terenu z naklonom, zato ni smiselno sunkovito zbežati stran. Vse to so dovolj tehtni razlogi, da ravnamo tako, da medveda ne bi izzvali k napadu.

Ne hodimo po medvedjih sledeh, saj s tem povečujemo možnost za srečanje. Ne iščimo medveda z namenom, da bi ga opazovali ali fotografirali. Medved je v gozdu doma, zato spoštujmo njegovo življenje. Na območjih medveda ne puščajmo ostankov hrane na prostem. 

Medved živi na razmeroma gosto naseljenem področju, kot je Slovenija (96 prebivalcev na en kvadratni kilometer). Strah pred medvedi verjetno povzroča mogočen in impresiven videz te živali. Prisotnost fizično močnejšega bitja je neprijetna za človeka, ki nemoteno “vlada” v okolju. Vseeno pa ne smemo pozabiti, da so medvedi divje živali, zato je bolje, da se do njih ne obnašamo zaupljivo. Z drugimi besedami to pomeni, da se nam medvedov ni treba bati, vendar moramo ohraniti pravo mero spoštovanja. Velja, da več, ko bomo vedeli o medvedu, manj se ga bomo bali.

O morebitnem videnju medveda, pa prosimo, obvestite Lovsko družino Radeče.

Lovska družina Radeče

http://www2.lovskadruzinaradece.si/

tajnik@lovskadruzinaradece.si