KS Svibno leži zahodno, približno 8 km od Radeč na približno 500m nadmorske višine. Poleg Svibnega jo sestavljata še široko raztegnjena zaselka Počakovo in Zagrad. Na severu KS Svibno meji na občino Trbovlje, na severozahodu z občino Zagorje, zahodno z občino Litija in na jugu z občino Sevnica. Glavna prometna povezava z regijami je regionalna cesta Radeče – Litija, ki pa je pretežno makadamska in s tem v veliki meri omejuje razvoj in prepoznavnost kraja.
Prebivalstvo se v veliki meri ukvarja s kmetijstvom, dodatni vir zaslužka pa je gozd, ki porašča velik del področja KS Svibno. Kmetij, ki bi zagotavljale preživetje skorajda ni, zato je večina prebivalcev poiskala zaposlitev, največ v papirni industriji. V Svibnem je podružnica OŠ Radeče – Podružnična šola Svibno s štirimi razredi devetletke, žal pa ni športnih objektov. Krajani so aktivni v številnih društvih.
Gostinska ponudba:
- Bar na vasi, Svibno 18 a – 031 599 667
Arhiv članov sveta krajevne skupnosti Svibno v mandatu 2006-2010
Arhiv članov sveta krajevne skupnosti Svibno v mandatu 2010-2014
Arhiv članov sveta krajevne skupnosti Svibno v mandatu 2014-2018
Arhiv članov sveta krajevne skupnosti Svibno v mandatu 2018-2022
SVET KRAJEVNE SKUPNOSTI SVIBNO
(Izvoljeni na volitvah, dne 20. 11. 2022)
| Predsednik: | Primož Knez, Svibno 20, Radeče | 031 490 832 |
| Člani: | Matjaž Mikuž, Počakovo 26 b, Radeče | |
| Nejc Pižmoht, Počakovo 27 b, Radeče | ||
| Gašper Kmetič, Svibno 9, Radeče | ||
| Jernej Kosem, Počakovo 3, Radeče | ||
| Ana Novak, Svibno 7 b, Radeče | ||
| Vane Urh, Svibno 9 a, Radeče |
Predsednik KS Svibno Primož Knez je bil izvoljen na seji Sveta KS Svibno, dne 23. 12. 2022.
KULTURNE IN NARAVNE ZNAMENITOSTI
Med kulturne in naravne znamenitosti Svibnega štejemo:
Ruševine starega gradu, cerkev Svetega Križa, obzidje pokopališča, procesijske kapelice okoli gradu, spomenik padlim v 1. svetovni vojni, cerkev Sv. Janeza Evangelista, nekdanje župnišče, Ajdov grob, grajska zidanica Ostrovrharjev in vinogradi, tipični slovenski kozolci in stare kmečke hiše, Cumarjev mlin – še deluje, Jatna, Žegnanski studenec, Jeračeva smreka, Naravno okno,…
Gradovi in graščine:
Svibno (Grajska razvalina)
Grad stoji na strmi skali nad istoimenskim naseljem. Posredno se prvič omenja okrog l. 1175, na njem je v srednjem veku prebivala znana fevdalna rodovina Svibenskih, ki so bili fevdniki koroško – kranjskih grofov. V Valvasorjevem času je grad že začel razpadati.
Od nekdaj členjena grajska zasnova, kot je znano iz starih grafik in podobnega Valvasorjevega opisa, je danes slabo berljiva. V konfiguraciji tal je možno slutiti zapore, ki so zapirale pot do gradu, ohranjeni so ostanki stolpa v predgradju in zunanje cisterne. Pretežno v temeljih je ohranjenega še nekaj obodnega zidovja, grajsko jedro pa razbiramo le še v obrisih.
SVIBENSKI GOSPODJE, srednjeveška fevdalna rodbina. Imenovali so se po gradu (Scharfenberg) v osredju Posavskega hribovja; od tod zavajajoči prevod J. L. Schönlebna Ostri vrh (Ostrovrharji) in iz njega izpeljane napačne povezave z gradom Sostro (Osterberg). Njihov izvor je nejasen; morda so bili stranska veja Heminega rodu. V Savinjski krajini so se ustalili pred 1169, ko je oglejski patriarh mdr. potrdil darovnico Konrada Svibenskega stiškemu samostanu, in že ob koncu 12. st. spadali med najuglednejše plemiče. Prvotni posesti okrog Svibnega so v 13. st. dodali alod Smlednik, freisinški fevd Štatenberg ter krška fevda Planino in Podsredo, kjer sta se izoblikovali močni stranski veji. Najvidnejši član rodbine Viljem I. se je zgledoval po viteških idealih in izgubil življenje 1293 na bojnem polju kot udeleženec upora koroškega plemstva proti vojvodi Majnhardu II. Goriško-Tirolskemu. Viljem in njegovi nasledniki iz I. pol. l4. st. so si pridobili posesti po vsej Slovenski marki (alod Lanšprež, salzburški fevd Krško; oskrbništvo freisinške dolenjske posesti Prežek, Klevevž, Otok /Gutenwerd/; zastavno gospostvo Kostanjevica), a so jo kmalu začeli izgubljati; prevzeli so jo Celjski grofje, katerim so se tudi fevdalno podredili. Grad, s katerega so izvirali, so obdržali do konca 14. st., vendar je Viljem IV. živel v njem le še kot dosmrtni posestnik; deželni knez je že 1382 ta svoj fevd Viljemu zaradi ujegove zadolženosti odvzel in ga začel oddajati v zastavo, S. g. pa zagotovil nadomestno posest v Mariboru (tu so ostali le nekaj let). V 15. st. so težišče delovanja prenesli na Zgornjo Avstrijo in Zgornje Štajersko; tam so s porokami in dedovanjem pridobili več gospostev okrog Linza in v dolini Murice. Na Slovenskem so bili nekaj časa dejavni še v 16. st., ko je imel Hans, sicer štajerski deželni glavar, 1554-78 v zastavi svibensko gospostvo. Rodbina je v moški liniji izumrla v 19. st.
LIT.: J. OROŽEN, Ostrovrharji (v: Celjski zbomik 1965, Ce 1965, 231-24A); H. HEBENSTREIT, Die Herren von Schärffenberg und ihre Beziehungen zu Lins (v: Historisches Jahrbuch der Stadt Linz 1966, Linz 1967, 151-167): 1. STOPAR, Svibno, Lj, Mh 1982, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 114; D. KOS, Med Gradom in mestom, Lj 1994; isti, Pot na Avalon, ZČ 51, 1997, 165-186. M. Biz.
Sakralni spomeniki:
Počakovo – Podružnična cerkev Sv. Janeza Cerkev stoji na grebenu nad vasjo Zgornje Počakovo. Sestavljajo jo od zahoda proti vzhodu: zvonik, ladja ter nižji in ožji prezbiterij, ki mu je na severni strani prizidana zakristija. Cerkev ima preprosto arhitekturno členitev, notranjščina je obokana. Oprema je iz 80. let 19. stoletja, razen dveh angelov na severni steni (17. stol.) in orgel, ki so baročne. Sedanjo cerkev so pozidali na mestu baročne kapele leta 1881. Načrt za cerkev je izdelal J.K. Molinaro iz Škofje Loke, pozidala pa sta jo V. Grein in J. Gajšek in Vojnika.
Svibno – Farna cerkev Sv. Križa Cerkev stoji na obzidanem pokopališkem platoju med naseljem in grajskimi razvalinami. Zvonik, ki je v osnovi še gotski in je bil nekoč sestavni del obrambnega sistema, stoji ločeno od cerkve. Cerkev sestavljajo pravokotna ladja, enako širok prezbiterij s prizidano zakristijo na severu ter dvakrat ožja severna ladja. Prezbiterij in zakristija sta obokana s križno rebrastim obokom. Kvadratasta rebra s posnetimi robovi počivajo na geometrijskih konzolah. V obeh ladjah je bil na osnovi primerjav rekonstruiran gotski leseni poslikan strop. Na južni strani so ohranjena prvotna romanska okenca. V prezbiteriju in v ladji so delno ohranjene odkrite gotske freske. Freske na zunanjščini so bile pri zadnji obnovi uničene. Glavni oltar je baročno delo iz prve polovice 18. stoletja. Stranska oltarja sta iz preteklega stoletja , delo celjskega podobarja Ignacija Oblaka. V niši Marijinega oltarja je gotski kip Pieta , nastale med leti 1415-1420, ene najkvalitetnejših svoje vrste. Cerkev Sv. Križa je arhitektura z bogato zgodovino od prve polovice 12. stoletja dalje in sodi v tako imenovano »laško skupino« romanskih cerkva. Kasneje je bila večkrat predelana in dograjevana, posamezni arhitekturni členi in ostanki fresk pričajo o njenem stavbnem razvoju, bogatem v gotiki in baroku. Cerkev hrani kvalitetno opremo.
Dendrološki spomeniki:
Počakovo – stebrasta smreka Zahodno od naselja Počakovo, v bližini ceste Kote – Kladje, ki se vije po vzhodnem pobočju severnega dela Jatne, stoji v mešanem gozdnem sestoju nad kmetijo Knap – Oblak v nadmorski višini 640 m smreka z neobičajno, stebrasto razraslo krošnjo. Lastnik gozda Šuntar Tine jo opazuje že desetletja in še ni opazil semenjenja. Drevo je visoko približno 18 m, v prsni višini pa meri deblo v obsegu 97 cm.
Stebrasta smreka je mutant običajne smreke in s tako oblikovano krošnjo v Sloveniji do sedaj še ni poznana.
Na pobočju grajskega griča nad Svibnim raste kranjski šebenik, kjer ga je ravno na tem mestu prvič našel leta 1826 v Radečah rojeni botanik Jurij Dolinar.
Strmi bregovi nad Sopoto jeseni zažarijo rdeče obarvani od ruja, spomladi pa od dišečega volčina. Posebnost pa je tudi hektarsko rastišče arnike. Najdemo lahko tudi zaščitene rastline: kranjsko lilijo, brstično lilijo, dišeči volčin, širokolistno lobodiko in božje drevo.
Svibno z okolico je bogato z gozdovi, saj ti pokrivajo skoraj 70% površine. V svojih nedrjih skrivajo marsikatero naravno skrivnost – znamenitost, kot je npr: Jeračeva smreka, podobna cipresi.
Cumarjev ali Potrpinov mlin ob Studenškem potoku v Zagradu je bil zgrajen leta 1920. Od leta 1921 do leta 1947 se je v njem mlelo z uradnim obrtnim dovoljenjem. Leta 2004 je bilo zanj znova pridobljeno vodno dovoljenje, od leta 2006 pa se v njem izvaja mlinarska dejavnost v okviru osebnega dopolnilnega dela. Kot prvobitni mlin, na kamne, s stopami in na vodni pogon, ter edini še delujoči in obnovljen mlin v skladu s prvotno obliko v dolini potoka Sopote s pritoki velja za strateško, kulturno varstveno, izobraževalno, turistično in uporabno dobrino izrednega pomena.
- 
- 
-